Ob pripravi predavanja za izvedbo (pred) zadnje teme predavanj v programu Terapevtski razvojni pristopi s pomočjo igre – intenzivni trening za tiste strokovne delavce, ki bi radi znali več , me je nagovorila ta vsebina o bralnem razumevanju. Vsebina je povzetek iz knjige mojega strokovnega guruja, The learning tree (avtorjev dr. Stanley I. Greenspan in Nency Thorndike Greenspan) .
Izobraževanje, ki teče že od septembra, se bo počasi iz podajanja teoretičnih podlag prevesilo v praktični del, ki se ga tako jaz, kot udeleženke že vse veselimo. Skupina udeleženk na izobraževanju je prijetna, vedoželjna, tvorijo jo mlade in še mlajše udeleženke, ki so povečini specialne, inkluzivne ali socialne pedagoginje, pa še kakšna vzgojiteljica je med nami. Prijetne in vedoželjne punce.
Jutri bomo osvajale tehnike za razvoj socializacije pri otrocih z razvojnimi težavami (zlasti z avtizmom); udeleženke bodo tudi spoznale nekatere tehnike, s katerimi otroke pripravimo na boljše sodelovanje. Med brskanjem po mojih zapiskih iz izobraževanj, ki sem se jih udeležila in po zapisikih, ki jih včasih pripravljam za starše, sem našla tudi te zapiske, ki jih danes delim v tem blogu.
Vsebina tega besedila pojasni, zakaj nekateri otroci ne razumejo prebranih besedil. Seveda je zato lahko več razlogov. Zagotovo pa je ta, ki ga navaja dr. Greenspan lahko en od zelo pomembnih razlogov, ki ga ne smemo zanemariti. Še zlasti se sama pogosto srečujem s težavami pri bralnem razumevanju pri otrocih z avtizmom. Misel, ki me je prevzela, to zelo dobro pojasni:
Dr. Stanley I. Greenspan: »Otrok ne more razumeti nekaj, kar presega njegov nivo mišljenja.«
To je to. Če otrok nima osvojenih določenih stopenj v razvoju mišljenja, ne more razumeti besedila, ki temelji na tej stopnji mišljenja. Lahko vztrajamo, da prebere enkrat, dvakrat, trikrat…pa besedila še vedno ne bo razumeval. Torej, če kratko zaključim, moramo dobro premisliti, kakšne vrste besedila bomo dali brati otrokom, ki imajo razvojna odstopanja. Zato pa so v šoli diferenciacije in individualizacije, kajne? Zakaj bi vsi otroci morali brati enako besedilo? Predvsem pa je ključna naša podpora pri razvoju bralnega razumevanja. Ta podpora niso ocene in ta podpora ni sto ponovitev branja. Besedilo moramo prilagoditi otrokovi stopnji mišljenja. Tukaj ni bližnjic. Če jih uberemo, brcamo v temo. Otrok besedila ne bo razumel, prav tako pa bo izgubljal že tako nizko motivacijo za branje.
Učinkovita podpora otroku bo, da bomo tudi pri razvoju strategij za bralno razumevanje upoštevali redosled razvoja otrokovega mišljenja. Dr. Greenspan je to čudovito strnil v “drevo učenja“.
Tukaj delim nekaj napotkov, kako pomagati.
Prebran stavek ali odlomek naj otrok pretvori v multisenzorno izkušnjo – le tako bo s pomočjo svojih čutil in z doseženimi nivoji mišljenja združil celotno sliko in posamezne podrobnosti iz besedila.
Torej, prvi korak pri razumevanju besedila je enak kot prvi mejnik v razvoju mišljenja- to je pozornost. Mi lahko skupaj z otrokom preberemo besedilo, nato zahtevajmo od njega, da nam čim bolj podrobno opiše vse, kar se nanaša na vonj, sluh, tip, okus… kaj dela oseba v zgodbi? Kaj bi lahko povohala? Kakšne barve je…? Kakšen je na dotik…? So predmeti, živali, rastline… velike ali majhne? Oponašaj živali…
Naslednji mejnik je vključenost (v odnos) – Koliko oseb nastopa? Kakšen je odnos med njimi? Ali obstaja v zgodbi kakšen nevidni lik (na primer, kdo bo dečku prinesel kolo – Božiček..).
Naslednji korak se nanaša na interakcijo in komunikacijo – otroka navajamo , da razmišlja o čustvih in interakciji med osebami. Ali je v odlomku kaj dialogov? Kdo se pogovarja? Kako se počuti oseba, ki je to rekla? Kako se počuti oseba, ki je to slišala? Kaj pa, ko ji oče reče, da naj gre domov, deklica pa bi rada še ostala pri prijateljici – kaj sedaj?
Skupno reševanje problemov – v zgodbah je vedno veliko problemov, ki jih je potrebno rešiti. Lahko se pogovarjamo z otrokom o dilemah, ki jih je potrebno rešiti. Kaj naj naredi deček, ki ne doseže pedal na svojem novem kolesu? Kdo mu lahko pomaga? Ali bodo potrebovali kakšno orodje? Kako naj mala opica pobegne pred sovražnikom? Kam se naj skrije prestrašena muca?
Uporaba idej: poskušajmo priti v otrokov svet domišljije. Želimo videti, ali otrok zmore na kreativen način dopolniti, nadaljevati ali dokončati zgodbo. Pomagamo mu z vprašanji. Kaj bi se potem še lahko zgodilo? Kaj pa se je mogoče zgodilo pred tem? Ali bi to zgodbo spremenil? Kako bi jo spremenil?
Logično mišljenje in povezovanje idej: omogoča otroku, da preide na nivo opisovanja vzrokov in posledic. Ali v zgodbi obstaja nekaj, zaradi česar se pripovedovalec ali oseba v zgodbi počuti na določen način? Kako bi se ta oseba počutila v neki drugi situaciji?
Več-vzorčno, primerjalno in reflektivno razmišljanje (slednje se razvija med 9. in 12. letom): otrok lahko oceni to, kar je prebral. Lahko ga vprašamo, kaj misli o tem odlomku, kaj je avtor želel sporočiti bralcu, ali verjameš, kar so rekli, bi ti napisal drugačno zgodo…? Postopoma otrok osvaja veščino, da zmore med seboj primerjati različna besedila, iskati podobnosti in razlike, jih medsebojno vrednoti. Jih primerja s svojimi izkušnjami in stališči. Postopoma zmore v zgodbo reflektirati tudi sebe: Bi se to lahko zgodilo tudi tebi? Bi se ti lahko tako razburila, da bi rekla nekomu kaj podobnega? Ali sem podoben osebi iz te zgodbe? Si želim biti podoben tej osebi v zgodbi? Kako bi jaz ravnal v takšni situaciji?
Na ta način bo otrok razumel prebrano besedilo in ga pretvoril v del sebe – na takšen način bo lahko besedilo pomnil in ga pojasnil. Če bo prebrano besedilo razumel in mu bo zanimivo, bo ohranjal in morda celo razvijal motivacijo za branje.
“Vsi otroci se lahko učijo, če se mi naučimo, kako jih učiti.” (neznan avtor)
Sabina
Fotografija: vir .