V tej pomladi opravljam bistveno več specialno pedagoških pregledov kot je bilo to značilno za pretekla obdobja v tem letnem času. Korona terja svoj davek. Otroci so v vedno večji stiski, nekateri odrasli okoli njih, zlasti nekateri učitelji, pa neizprosni in nepotrpežljivi. Od otrok zahtevajo enako mero znanja in usvojene ter utrjene spretnosti, kot da je bil pouk ves čas in enako kvaliteten.
Motivacija je pri učenju ključnega pomena, je temelj vsakega učenja. Otroci vstopajo v šolo večinoma z veliko mere notranje motivacije. Koliko te motivacije bodo ohranili, je odvisno od veliko dejavnikov. En od teh dejavnikov so tudi povratne informacije, ki jih prejmejo od učiteljev in staršev. Otrokom, zlasti tam nekje do 10-tega ali 12-tega leta je učitelj en od zelo pomembnih odraslih, zato ni nepomembno, kakšne povratne informacije dobi otrok od učitelja o svojem (šolskem) delu, in s tem o sebi. Učitelj mora biti prvi, ki razume, da so napake del procesa učenja. Zato se mora nanje konstruktivno odzivati. Pa se učitelji znajo, znamo konstruktivno odzivati na napake?
Kadar opravljam specialno pedagoške preglede, vedno pogledam tudi v otrokove zvezke. Iz njih veliko izvem. So kot zrcalce v Sneguljčici, ki razkrijejo ne le otroka, ampak tudi učitelja, in v v začetnih letih otrokovega šolanja tudi odnos staršev do šole in izobraževanja. Iz zvezkov vidim, ali otrok rad piše v te svoje zvezke, ali ne. Vidim tudi, ali ima motnje pozornosti. Vidim tudi, ali ima motnje koordinacije. Vidim tudi, kakšno je njegovo vizualno – motorično načrtovanje. Vidim tudi, ali še potrebuje utrjevanje pisanja ali je le-to že avtomatizirano. Vidim tudi, kako se otrok počuti pri učnem delu v šoli ali doma, kajti zapisi so lahko bistveno drugačne kvalitete. Vidim, kakšen je njegov odnos do šole in šolskega dela. Ta njegov odnos pa je tesno povezan z odnosom staršev do šolskega dela in z odnosom učitelja do tega otroka. Kaj vse najdem v teh zvezkih! Še vedno me ob pregledu zvezkov spomin ponese na moja prva šolska leta in moje zvezke. Koliko so mi pomenili, bili so moj zaklad. Pa kako so mi dišali! In si zamislim, da najbrž ti zvezki niso pomenili tako veliko samo meni. Večina šolarjev ima podoben odnos do zvezkov. Vse dokler…. Vse dokler imajo srečo, da hodijo po poti skupaj z učiteljem, učiteljico, ki to razume, ki razume, da se otroci v prvih letih šele učijo, kako pisati, kako rokovati s temi zvezki, in s tem zavedanjem rokujejo z otrokovimi izdelki v zvezkih. Vse dokler imajo srečo, da učiteljica spoštljivo ravna z njihovimi zvezki, kajti spoštljivo ravnanje učiteljice z otrokovim zvezkom je sporočilu temu mlademu šolarju, da so zvezki nekaj pomembnega, nekaj na kar moramo paziti, nekaj kar imamo radi, nekaj, za kar se še posebej potrudimo – vsak seveda po svojih zmožnostih. So tudi sporočilo učitelja otroku o tem, kako spoštljiv odnos ima učitelj do otroka. Nemarni vpisi učiteljice, kot je ta na fotografiji, ki sem jo naredila iz zvezka tretješolca, ki še utrjuje pisanje in to po dveh letih učenja na daljavo, sporočajo otroku, da ta zvezek nima nobene vrednosti. Njen zapis je nemaren v v več pogledih: najprej je nemaren in žaljiv vsebinsko, potem pa še oblikovno. Otrokov zapis zgoraj je bil oblikovno veliko lepši kot je učiteljičin spodaj. Učiteljica s tem kratkim, a zelo kričečim zapisom otroku sporoča: tvoje delo ni vredno nič, tvoj zvezek ni vreden nič in tudi ti nisi vreden nič.
Mama tega otroka poroča, da ima otrok šibko motivacijo za pisanje domačih nalog. Me ne čudi, me res ne čudi! Njegove naloge v zvezkih niso učiteljici vredne nič. On zanjo ni vreden nič. Zakaj le bi še sploh kaj delal, če potem dobi takšen vpis v zvezek, ki mu sporoča, da ni vreden nič.
Dr. Stanley I Greenspan je v eni od svojih knjig zapisal: “Otrok mora biti vsaj 80 % uspešen pri učenju, da ohranja ustrezno motivacijo za nadaljnje učenje.”
Ni naloga učečega otroka, da doseže teh 80 %, temveč je naloga nas odraslih (učiteljev, staršev), da otroka izpostavimo takšnim nalogam, da bo v večini dosegel vsaj teh 80 % uspeha. Torej, s kazanjem pretežno na napake se zelo hitro odmikamo od teh 80% uspeha. Posledično otrok začne izgubljati motivacijo za šolsko delo. To pa še ni vse. V nadaljevanju ga kritiziramo še, da je len, in pri tem žal ne spregledamo, da smo to povzročili prav mi, z neustreznim načinom dajanja povratnih informacij.
Tudi, če so nas učili še na star način, z rdečimi kričečimi vpisi v naše zvezke, to ne pomeni, da mi ne moremo tega spremeniti. Bodi sprememba! Izkušnje iz mojega več desetletnega dela z otroki s posebnimi potrebami vseh sort kažejo, da veliko večji uspeh dosežemo, če otroku pokažemo, kaj je naredil prav, kaj je naredil najbolje, se o tem, zakaj je nekaj zapisano prav in bolje od druge besede, ki ni najbolje pogovorimo – na primer narišemo kljukico, srčke, robota ali pritisnemo štampiljko po otrokovem izboru k tisti črki, besedi, … , ki je narejena najbolje, tudi če ni po naših standardih in pričakovanjih. V tiste vrstice, kjer so napake, pa napak ne označimo direktno, ampak ob robu zvezka nežno narišemo s svinčnikom toliko malih pikic, kolikor je v tej vrstici napak. Otroka igrivo spodbudimo, da jih najprej sam poišče, poradira in jih popravi. Če jih ne najde, mu jih z namigi (v tej besedi je ena črka pobegnila na potep, v tej besedi spi ena črka v napačni postelji ipd) pomagamo poiskati. Vzdušje naj bo ves čas igrivo, veselo, optimistično, usmerjeno v napredek in pohvalo. Ko otrok popravi vse neustrezno zapisane besede, damo spodaj oznako, da je izdelek pravilno in lepo narejen, otroka pohvalimo in ga povprašamo, kako je zapis sedaj všeč njemu. Otrokov zapis in s tem zvezek bosta lepa, urejena, brez nemarnih rdečih podčrtovanj in nemarnih in žaljivih vpisov učitelja. Tako otroka učimo ne le, kako pravilno pisati, ampak tudi o spoštovanju drug drugega, o pomenu pohvale in pozitivne povratne informacije, učimo ga pozitivne komunikacije. Otrok dobi sporočilo, da je vreden. Razume in čuti, da ga spoštujemo. Tako se bo tudi on naučil spoštovati druge ljudi, tudi nas. Na ta način pridemo do tega, da prižgemo iskrice v otrokovih očeh. Te iskrice pa, pravi dr. Greenpan, so tiste, ki kažejo, da je otrok srečen, motiviran in pripravljen na učenje.
Zmoremo izvabiti čim več iskric iz otroških oči?
Sabina Korošec Zavšek, prof.def, Floortime coach