0 Items

Neželeno vedenje pri otroku – Strategije za umirjanje in preprečevanje otrokovega ne-reguliranega vedenja (za starše in zaposlene v VIZ)

Sep 3, 2023 | Blog

1. O pojavu neželenega vedenja

Pričenja se novo šolsko leto, ki poleg pozitivnega vznemirjenja pri nekaterih otrocih prinese povečan stres, ki lahko pripelje do nekontroliranega vedenja in izbruhov. Veliko odraslih ima v takšnih trenutkih  težave, kako odreagirati, še zlasti, če se ti dogodki zgodijo v javnosti.

Seveda je najbolje, da ste pri otroku, ki je še posebej občutljiv in nagnjen k čustvenim izbruhom, pozorni na to, da do izbruhov prihaja čim bolj redko.

Pomembno je, da pri otroku, ki ima  pogosto izbruhe vodite dnevnik, kamor beležite situacije, ki so otroka pripeljale do neželenega vedenja.  Iz tega dnevnika lahko razberete, katere so tiste kritične situacije, sprožilci, ki sprožijo to neželeno vedenje.

V prispevku boste dobili nekaj vpogledov v to, kaj lahko naredite starši in kaj lahko naredite učitelji, da bi otroci znali bolje obvladati svoje vedenje in da vsi skupaj hitreje in mirneje plujete skozi takšne dogodke.

Za preprečevanje tega neželenega vedenja je pomembno tudi poznavanje ciklov, kako se to vedenje pojavi. Vsako vedenje se pojavlja v ciklih. »Managing the Cycle of Acting-out Behavior in the Classroom« opisuje stopnjevanje neželenega vedenja skozi sedem faz:

  1. Umirjena faza
  2. Sprožilec
  3. Faza vznemirjenosti
  4. Faza naraščanja (neustreznega vedenja)
  5. Vrhunec (neustreznega vedenja)
  6. Popuščanje (neustreznega vedenja)
  7. Umirjanje

 

FAZE OPIS PRIMER
1. 

Umirjena faza

 

 

 Otrok je videti dobro. Je kooperativen, opravlja naloge, sledi našim pričakovanjem. Ima očesni stik.

Aktivno sodeluje v dejavnosti,  na primer med poukom.

Je dobro razpoložen, se smeji ipd.

Ponudi pomoč ipd.
2.  

Sprožilec

Zgodi se nekaj posebnega, kar sproži fazo stopnjevanja … in ta vzrok ostane nerešen.  Lahko je tudi serija različnih dogodkov, od katerih vsak poveča prejšnjega. Konflikt.

Zmerjanje.

Spremembe v rutini (nadomestni učitelj ali sprememba urnika…).

Soočanje z lastnimi napakami med poukom.
3.   

Faza vznemirjenosti

 V tej fazi boste opazili, da je otrok videti ne-osredotočen in raztresen. Ko je vznemirjen, lahko opiše svoje občutke kot jezo, razburjenost, na robu, razočaranje ali tesnobo. Vsi ti občutki se pojavijo, ker ne more nadzorovati ali upravljati sprožilca v prejšnji fazi. Gleda okoli z zelo malo pozornosti.

Ima »zaposlene« roke, ki tapkajo po svinčniku, bobnajo po mizi, drgnejo stegna …

Ni osredotočen na nalogo ali na dejavnost, premika stvari po mizi…

Strmi v prazno.

Povleče kapuco na glavo…
4.   

Faza naraščanja (neustreznega vedenja)

 Na tej točki je vedenje usmerjeno na odrasle, kar vodi večinoma v negativno interakcijo. Razlika med to fazo in tisto pred njo je v tem, da ko je nekdo vznemirjen, njegovo vedenje običajno sporoča, »pusti me pri miru«. V fazi  naraščanja postane vedenje zelo usmerjeno – še posebej do katere koli odrasle osebe v bližini. Postavlja vprašanja, ki jim sledi prepiranje.

Ne upošteva (mej, navodil…) in kljubuje.

Provocira druge ljudi tako, da jih kliče ali manipulira z njihovimi stvarmi.

Namerno krši pravila, da bi dobil reakcijo.

Joka.

Pretvarja se, da je bolan.
5.   

Vrhunec (neustreznega vedenja)

 

 

 Nastopi vedenje, ki je izven (njegovega) nadzora. Je tako moteč, da se pouk v šoli ne more nadaljevati. Uničuje  lastnino, kot je metanje stolov ali razmetavanje sobe.

Fizična agresija.

Avto-agresija.

Hudi napadi jeze z vpitjem, kričanjem, udarjanjem po tleh.

Beži stran.
6.   

Popuščanje (neustreznega  vedenja)

 

 

 Ta faza se pojavi po vrhuncu. Označuje začetek konca. Po Colvinovih besedah je “fazo najbolje opisati tako, da jo imenujemo proces ponovne integracije – vedenje je podobno fazi 3, kjer je zelo jasno pomanjkanje osredotočenosti in očiten videz motenj.” Tako boste videli, da se podobno vedenje v tej fazi ponovno pojavi. Opazimo pa lahko tudi nekaj novih vedenj. Tava po sobi.

Strmi s pomanjkanjem fokusa.

Glavo ima sklonjeno.

Preizkuša vas, da bi ugotovil, ali  vam je še vedno všeč, stoji blizu vas in se opravičuje.

Aktivno se vključi v dejavnosti, ki so bolj mehanske narave, kot je razvrščanje, igranje z lego kockami…

Obtožuje druge, govori  stvari, kot  “če bi mi samo dovolila videti medicinsko sestro, se to ne bi zgodilo.”
7.  

Umirjanje

 

 Ob koncu cikla je pripravljen sodelovati v dejavnostih v razredu, tudi če še vedno nerad, a sodeluje. Želi se vključiti v stvari, ki jih že zna, da bi se ponovno vključil v razred. Samostojno delo je idealno, da si opomore. Bolj umirjeno se vede v skupini.

Manj se vključuje v razpravo v razredu.

Je še v obrambni drži.

 

 

Torej, če dobro pogledamo te faze, ugotovimo, da se neželeno vedenje ne prične s fazo naraščanja, ampak se začne z mirom. Ja, pravilno ste prebrali, prične se z mirom. To nam daje informacijo, da je naša naloga, da ustvarjamo čim več takšnih okoliščin, ki omogočajo temu otroku, da je čim večkrat v tej fazi, v fazi miru.

 

2. Kaj lahko naredite starši?

 

Nekateri otroci težko uravnavajo svoja čustva. Izbruhi jeze, kričanje, jokanje, kljubovanje, spopadi: vse to so vedenja, ki jih opazite, ko otroci doživljajo močne občutke, ki jih ne zmorejo nadzorovati. Medtem ko so se nekateri otroci naučili obnašati, ker jim to prinese, kar želijo (pozornost ali čas na iPadu), drugi otroci težko ostanejo mirni, ker so bolj občutljivi.

Dobra novica je, da jih lahko naučimo, kako se umiriti. Biti miren je veščina, ki se je da naučiti.

  • Prvi korak: Razumevanje pojma dis-regulacija?

»Reakcije nekaterih otrok so preprosto močnejše od njihovih vrstnikov, bratov in sester ali bratrancev,« pojasnjuje Lindsey Giller, klinična psihologinja pri Child Mind Institute. »Ne samo, da čutijo stvari intenzivneje in hitreje, pogosto se počasneje vrnejo v mirno fazo.« Zaradi nenavadno intenzivnih občutkov je lahko otrok tudi bolj nagnjen k impulzivnemu vedenju.

Ko otroke preplavijo močni občutki, čustvena stran možganov ne komunicira z racionalno stranjo. Strokovnjaki to imenujejo “dis-regulacija“.

Preden začnete pogovor z otrokom, kaj se je zgodilo in kako bi lahko ravnal drugače, morate počakati, da se otrok povsem pomiri, saj  v fazi izbruha ne zmore logičnega pogovora. To je resnično zelo pomembno. Če poskušamo pogovor začeti prehitro, lahko sprožimo še močnejši ali nov izbruh.

  • Drugi korak: Razmišljanje o čustvih

Starši lahko podprete otroka tudi tako, da otrokom pomagate razumeti, kako delujejo njihova čustva.

Kot smo videli v opisu faz,  otroci ne preidejo iz faze miru v jokanje na tleh kar v trenutku. To čustvo se gradi postopoma, kot morski val. Otroci se lahko naučijo nadzora čustev tako, da jih naučimo, da pravočasno  prepoznajo in poimenujejo svoje občutke. Pomembo je, da se to zgodi, preden val postane prevelik, da bi ga lahko obvladali.

Nekateri otroci ne želijo priznati, da imajo »negativna« čustva.  K temu s svojim vedenjem in reakcijami zagotovo pripomoremo tudi odrasli, saj pogosto otroka grajamo, če ima močne »negativne« občutke. Zato otroci zmotno mislijo, da so tesnoba, jeza in žalost slaba čustva. (Stephanie Samar, PsyD, klinična psihologinja pri Child Mind Institute https://childmind.org/ ).

Če želimo otrokom pomagati razumeti njihovo vedenje, čutenje in odzive, moramo sami razlikovati med čustvi in občutki.

Čustvo je zapleten odziv možganov na dražljaj, ki je lahko zunanji (recimo nekaj, kar vidimo ali slišimo) ali pa notranji (misli, spomini, domišljija ipd). Odziv naših možganov vodi tudi do telesnih odzivov po vsem telesu preko izločanja hormonov. Čustva so prehodna in mimobežna in se nenehno spreminjajo. Osnovna čustva so razdeljena na štiri večje skupine: žalost, jeza, strah in sreča.

Občutje je kombinacija čustva in misli, je osebna izkušnja naših čustev. Čustvo postane občutje, ko se ga začnemo zavedati. To pomeni, da občutje vključuje tako telesni odziv kot tudi kognitivni, osebni sestavni del. Občutje nastane, ko čustvo poimenujemo in se odločimo, kako se bomo nanj odzvali.

Občutja običajno trajajo dlje kakor čustva; trajajo tako dolgo, dokler o njih razmišljamo. Občutja sledijo čustvom; občutij ne moremo imeti, če se pred tem ni razvilo čustvo. Ko se občutja začnemo zavedati, ga lahko tudi kontroliramo.

Nekateri primeri občutij so ljubezen, zavist, trpljenje, skrb, sovraštvo in sočutje. Bolj ko razvijamo svojo sposobnost sočustvovanja, lažje bomo razumeli občutja drugih ljudi.

Prepoznavanje, poimenovanje in sprejemanje  čustev in občutij je »temelj za reševanje teh težkih situacij in  temelj učenja, kako jih obvladati«.

Otroke morate najprej naučiti, da imamo vsi različna čustva in občutke.  In da so »negativna » čustva del vsakega človeka in da prav nič ni narobe z nami, če nas ta čustva prevzamejo.

Otrok se bo tega naučil tudi od staršev, če bodo starši izražali celo paleto čustev in jih seveda znali obvladovati.

  • Tretji korak: Model obvladovanja težkih čustev in občutkov

Pomembno je, da tudi starši doživljate in poimenujete celotno paleto čustev in občutkov. S tem dajete otrokom model za obvladovanje njihovih čustev.

Prav tako pa je pomembno, da otrokom pomagate vaditi prepoznavanje svojih čustev. Pri tem se lahko poslužite čustvenega termometra – otrok oceni svoje trenutno stanje na lestvici, na primer od 1 do 3 (mlajši otroci) in od 1 do 10 (starejši otroci), pri čemer je 1 precej blago doživljanje čustva, 10 pa izredno močno doživljanje čustva.

Morda se vam bo to na začetku zdelo smešno, a za razumevanje lastnih čustev in občutij bo to otroku v pomoč. S pomočjo tega čustvenega termometra bo razumel, da lahko posamezno čustvo doživljamo bolj ali manj intenzivno. Prav tako bo tudi razlikoval različne jakosti izražanja čustva glede na določene situacije. Na ta način bo tudi lažje prepoznal, kdaj je že blizu hudega izbruha.

Nekaterim otrokom pomaga, če jim pripravimo vizualni pripomoček, da s prstom pokažejo, kje na lestvici (od ena do tri ali do deset) se trenutno nahajajo (v jezi, ali žalosti ipd). Namreč, bolj ko se naše čustveno vrelišče dviga, težje se racionalno izražamo. Še zlasti to velja za otroke. Zato jih takrat res ne sprašujte zakaj se tako obnašajo. S pogovorom velja počakati, da se otrok pomiri. Otrok lahko pokaže na sliki, kakšne jakosti je njegovo čustvo. Zraven lahko na termometer skupaj z otrokom narišeta ikone, kaj naj v takšnem trenutku naredi. To mu bo opora za takrat, ko bo razburjen. To situacijo sicer velikokrat vadite »v miru« – otrok mora to natrenirati, ko je miren, da bo to lahko uporabil takrat, ko bo to strategijo zares potreboval.

Pri tem pa ne pozabite na svoje vedenje – tudi za  vas je pomembno, da se takrat čim bolj obvladujete – ja, seveda je naporno, ampak se da. Ostanite mirni in postavite jasno mejo – samo to je takrat vaša naloga.

  • Četrti korak: Potrdite otrokova čustva

Ne redko slišimo starše, ki od otroka zahtevajo, naj takoj neha jokati, da saj se res ni nič kaj takega zgodilo. Ali se mu celo posmehujejo in se iz njegovega joka (torej žalosti ali jeze) posmehujejo. To resnično ne pripelje do tega, da bi otrok svoja čustva in občutke razumel in se jih naučil obvladovati. Otroku s tem samo sporočate, da ste tudi sami čustveno nepismeni.

Validacija (potrditev, priznanje) je močno orodje za pomoč otrokom, da se umirijo. Sporočite jim, da razumete in sprejemate to, kar čutijo. S samim potrjevanjem (»vidim, da si zelo jezen«)  ne želimo ničesar spremeniti ali popraviti.« Zgolj opazimo in potrdimo to, kar vidimo. Otroku bo včasih že to v uteho, da je »slišan« in »razumljen« in ga bo to razbremenilo.

Lahko preverimo »ali prav razumem, da si žalosten, ker ne moreš k babici?«  Že zgolj s tem potrjevanjem lahko včasih preprečimo, da bi se vedenje stopnjevalo v močen izbruh.

  • Peti korak: Aktivno ignoriranje

Potrjevanje čustev ne pomeni, da posvečate vašo pozornost »neprimernemu« vedenju. Ignoriranje vedenja, kot je jokanje, prepiranje, neprimeren jezik ali izbruhi, je en od načinov za zmanjšanje možnosti, da se to vedenje ponovi. Kljub temu pa ostanite »aktivni opazovalci« in opazujte otroka, kdaj bo naredil nekaj, zaradi česar ga boste kljub težki situaciji vendarle lahko pohvalili.  Pred tem se lahko obrnete stran, a takoj, ko vaš otrok naredi nekaj, kar lahko pohvalite,  mu ponovno namenite svojo pozornost.

  • Šesti korak: Pozitivna pozornost

Najmočnejše orodje staršev za vplivanje na otrokovo vedenje je njihova pozitivno usmerjena pozornost. Pozornost staršev bo povečala tisto vedenje, na katerega se osredotočate. Če je to pričakovano otrokovo vedenje, potem se izplača, imeti vedno več in več primernega vedenja pri otroku, kajne? S tem, ko mu dajete pozornost takrat, ko je njegovo vedenje ustrezno, vplivate na to, da bo tega vedenja vedno več.

Pri tem bi vas rada opozorila, da ne obupajte prehitro. Pogosto se zgodi, da rečejo starši »saj smo bili pozorni na njegovo pozitivno vedenje, pa ga je tako malo in še vedno je več neprimernega vedenja«. Zaradi tega, ker ne pride hitro do spremembe, starši izgubijo motivacijo in s pozitivno pozornostjo prehitro odnehajo. Zavedati se morate, da je spreminjanje vedenja proces, dolg proces. Ne obupajte prehitro. Poznate električni ventilator, ki na stropu pihlja v vročih dneh? Kaj se zgodi, ko ventilator ugasnemo? Še vedno se vrti, a postopoma zgublja moč in enkrat se ustavi. Tako je tudi z neželenim vedenjem. Samo verjeti morate v to in vztrajati.

Pomembno pa je še nekaj – ko namenite otroku pozitivno pozornost in ko ga želite pohvaliti in mu nameniti več pozornosti, naredite to iskreno, navdušeno in pristno. Pohvala naj bo izrečena konkretno in se naj nanaša na nekaj, kar je otrok naredil dobro in želeno. Če otroka pohvalimo kar na splošno »super si bil danes na izletu«, ne bo točno vedel, kaj je naredil tako super. Pomembno je, da povemo tako konkretno, da lahko otrok drugič v podobni situaciji to vedenje znova ponovi.  Na primer lahko rečemo, »Opazila sem, kako si danes mirno sprejel spremembo, ko nismo šli najprej na pico. To mi je bilo res všeč.«

Ko otroku pomagate pri soočanju z njegovimi močnimi čustvi, je dobro, da opazite otrokovo prizadevanje, da bi se pomiril, ne glede na to, kako majhno je trenutno to prizadevanje. Pomembno je, da to vedenje takoj podkrepite. Na primer, če je vaš otrok sredi izbruha in ga vidite, da globoko vdihne zrak, lahko rečete “všeč mi je, da si globoko vdihnil” in se mu pridružite pri dodatnem globokem vdihu.

  • Sedmi korak: Jasna pričakovanja

Vaša jasna pričakovanja so ključna pri tem, da preprečite, da bi vaš otrok postal ne-reguliran. Jasno in kratko povejte, kaj pričakujete od otroka. Na primer »Danes ne gremo na pico, ampak bomo pojedli sendviče. Pričakujem, da se prilagodiš in mirno poješ sendvič. Ko pojemo sendviče, gremo na sladoled.«  To povemo takrat, ko je otrok še miren. Zanesljiva struktura pomaga otroku, da ostane miren in ve, da mi nadzorujemo in obvladujemo situacijo. Pregovarjanja z otrokom se ponavadi ne končajo dobro. Otrok mora občutiti, da smo odločni in da imamo vse niti v rokah. Kakor hitro smo neodločni, otrok to začuti in s tem dobi priložnost za pogajanja in manipulacijo.

Kadar pride do spremembe, je pomembno, da otroka v naprej opozorimo in pripravimo. Bolj kot imamo opravka z otrokom, ki je nagnjen z izbruhom, bolj pomembno je, da to dosledno upoštevamo. Pravočasno napovemo spremembo »Danes ne bomo šli na pico, jedli bomo sendviče. Potem gremo na sladoled«. Tako bo otrok bolj pripravljen na spremembo. Poskušajmo v vsaki situaciji, ko menjamo rutino, le to menjati tako, da bo tudi nekaj pozitivnega pri tej spremembi. Tako bo otrok lažje sprejel spremembo. Verjetno mu bo še kdaj težko sprejeti spremembo, a bo s takšnimi pravočasnimi napovedmi dobil občutek, da je vse pod nadzorom in bo ostal bolj miren.

  • Osmi korak: Pokažite mu več možnosti

Ko se od otroka zahteva, da dela nekaj, nad čimer ni navdušen, mu lahko ta strategija zmanjša možnosti za močen izbruh. Na primer, damo mu na voljo »danes ne gremo na pico, jedli bomo sendviče. Potem gremo na sladoled. Želiš, da gremo na sladoled k Toniju ali v Kavarnico?«  Ali pa »sedaj greš v posteljo in prebereva zgodbico – lahko pa greš v posteljo čez deset minut in ne bova brala pravljice«. Dajanje dveh možnosti zmanjša poganja, ki vodijo do napetosti.

  • Deveti korak: Predvidevanje

Pomembno je predvideti, kdaj bo čustveno zahtevna situacija. O tem se pogovarjajte z otrokom, ko sta še oba mirna. Pomembno se je pogovoriti, kakšna čustva se lahko pojavijo in katere strategije lahko vsi skupaj uporabite, da se boste prebili čez težko situacijo.

Če je otrok težko sprejel, da niste šli na pico, ampak ste na izletu jedli sendviče in je imel izbruh, se morate pred naslednjim izletom o tem pogovarjati. Naredite analizo prvega izleta in otrokovih reakcij, kaj je občutil med izbruhom itd… Otroku date povratno informacijo, da ste videli, da je bil jezen, žalosten itd. Skupaj lahko poiščete vedenje in dejavnosti, kaj bi lahko naredil v takšni situaciji, da bi se kljub temu lahko zabaval na izletu. Potem lahko izlet brez pice znova ponovite. Pogovor o stresnih situacijah pomaga preprečiti hude izbruhe.

  • Deseti korak: Reševanje problemov

Strategij reševanja problemov se otrok začne učiti že od rojstva. Opazuje nas, kako se mi spopadamo s to veščino. Vem, sliši se smešno, a pomislite: ste v situaciji, ko vaš dojenček joka nepretrgoma, in starši ne veste, zakaj joka.  Pri tem lahko ostanete mirni, ga poskušate potolažiti, prosite partnerja ali babico za pomoč in na koncu obiščete zdravnika, če ni nič od prej naštetega pomagalo. Lahko pa se zelo vznemirite, se jezite na otroka, na partnerja, nase in postanete zelo vznemirjeni. Otrok vas medtem spremlja, čuti vaš notranji mir ali nemir. In se tega ves čas uči od vas. Dr. Stanley I. Greenspan v svojih knjigah (The Learning Tree, Kids With Special Needs …) uči, da lahko otrok nekatere svoje »probleme« reši sam že pri starosti 18 mesecev. Seveda zato potrebuje prej razvite še druge spretnosti. Morda ste to fazo iz različnih razlogov zamudili in se vaš otrok te veščine še ni naučil. Nič zato. Nikoli ni prepozno, da jo z vašo pomočjo osvoji.

Če ima otrok »tantrum« oz. izbruh, starši pogosto oklevajo, da bi se kasneje z otrokom o tem pogovorili. Najraje bi vsi na ta neljub dogodek pozabili. Nekatere starše tudi skrbi, da bo že zgolj pogovor o tem pri otoku znova sprožil ponovitev »tantruma«. Dr. Samar meni, da je dobro, da se v pogovoru na kratko vrnete k temu dogodku. Otrok naj v pogovoru razmišlja o tem, kaj se je zgodilo, in kaj bi lahko vsi skupaj storili drugače. Skupaj lahko poiščete dve ali tri strategije, da drugič do tega vedenja ne bo prišlo. Morda se bo tega pogovora v podobni situaciji spomnil in uporabil katero od strategij.
Ta pogovor pa ne sme biti obsojajoč in poln groženj, ampak res samo iskanje vzrokov in rešitev.

  • Enajsti korak: Pet posebnih minut na dan

Celo majhna količina časa, ki ga otroku vsak dan zanesljivo namenita mama ali oče, da skupaj z otrokom naredita nekaj, kar izbere otrok, lahko otroku pomaga pri obvladovanju stresa v drugih delih dneva. To je čas za pozitivno povezavo, brez starševskih ukazov, ignoriranje kakršnih koli manjših neprimernih dejanj, le skrb za vašega otroka in prepuščanje skupnemu druženju po otrokovem izboru.

Še posebej so te minute pomembne za otroka, ki ima v šoli učne težave ali težave z vedenjem – na ta način se lahko nečesa zares veseli.  “Teh pet minut starševske pozornosti ne bi smelo biti odvisno od dobrega vedenja,” pravi dr. Samar. “To je čas »imam te rad, ne glede na vse, kar se je tisti dan zgodilo«.

Otrokom, ki imajo težave z obvladovanjem čustev in vedenja se zelo pogosto dogaja, da so velik del dneva v »negativni energiji«. Že zjutraj se zgodi kakšen zaplet s starši in v vrtec ali v šolo pride po prepiru s starši. Nadaljujejo se mu izbruhi v vrtcu ali v šoli in znova je v vibracijah jeze svojega vzgojitelja ali učitelja. Tega  se »nalezejo« tudi njegovi vrstniki in postopoma ga zavračajo tudi oni. Ko pridejo ponj starši, jih pričaka negativna informacija o njegovem vedenju v vrtcu ali v šoli, in starši se spet jezijo nanj celo popoldne. Zvečer je razočaran, žalosten in osamljen v svojih čustvih in občutkih, pa se potem zaplete še pri odhodu v posteljo – ostane brez večernega objema, pravljice in zaspi osamljen.

Zato so te minute, ko otroku ne sodimo, ne pridigamo, ga ne grajamo in spregledamo manjše neumnosti, ki jih naredi, da bi dobil našo pozornost, izjemno pomembne zanj in za vaš odnos z otrokom.

 

Predvsem pa moramo odrasli imeti pred seboj ves čas zavedanje, da imamo opravka z otrokom, ki se mora vsega tega šele naučiti, tako kot se mora naučiti voziti kolo ali zavezati čevlje. In pri učenju vedenja in obvladovanja čustev imamo odrasli še kako pomembno vlogo.

 

3. Kaj lahko naredite učitelji?

 

Ja, saj vem, da ste že vse poskusili in vse naredili. Mnogi res ste, verjetno pa nihče res ne še vsega. Vedno imamo priložnost za lastno učenje in strokovno in osebnostno rast. Brez tega težko opravljamo svoje pedagoško delo. Zato vam ponujam še nekaj idej, kako lahko pomagate svojim učencem in sebi, da boste šolsko leto preživeli vsi skupaj bolj složno in zadovoljno.

Strokovnjaki (The Center on PBIS – opomba: Positive Behavioral Interventions and Supports (PBIS) ) svetujejo, da uporabite pet dobrih praks, ki jih lahko uvedete, da preprečite stopnjevalno neželeno vedenje otrok v prihodnosti.

Začetek novega šolskega leta je lahko dobro izhodišče, da na novo zastavite dinamiko v vaši učilnici.

  • Prva dobra praksa: Predvidljivost

Za otroke, ki slabše nadzirajo svoje vedenje, je zelo pomembna strategija vaša predvidljivost. Neželeno vedenje se najbolj pogosto stopnjuje v kaosu. Nihče ne živi rad v kaosu. Če otrok ne more predvideti, kaj se bo zgodilo od enega trenutka do drugega, funkcionira ves čas na robu in je veliko bolj izpostavljen, da ga bodo sprožilci potisnili čez ta rob.  Povejte svojim učencem, kakšna pričakovanja imate do njih. Dogovorite pričakovanja, ki jih imate do njih in oni do vas. Naučite jih, kaj se od njih pričakuje, ko vstopijo v razred, pojasnite jim, kako podajate navodila za naloge, na kakšen način naloge kontrolirate, katere materiale ali učna gradiva morajo imeti pri sebi vsak dan, katera gradiva pa samo občasno. Napišite ta pravila, ali jih celo slikovno opremite.  Če izvajate neke dejavnosti samo ob sredah, to povejte. Bolj predvidljive kot lahko naredite svoje interakcije z učenci, več možnosti imate, da boste dan preživeli mirno.

Posvetite del skupnega časa z otroki tudi poučevanju strategij za obvladovanje vedenja in vajam takrat, ko so učenci mirni, da bodo vsi v razredu pripravljeni drug drugega opomniti, kaj naj storijo, ko se njihova čustva stopnjujejo.

  • Druga dobra praksa: Povežite se z učenci

To je zelo pomemben korak pri uravnavanju odnosa z učenci.  Kaj v resnici pomeni biti z njimi povezan? Je to odnos – jaz sem učitelj in dajem navodila, ki ji morate vi brezpogojno izpolnjevati? Ali je morda odnos z učenci nekaj več?

Sama prisegam na dober odnos z učenci. Ta daje temelj za poučevanje in vzgajanje. In, moram iskreno priznati, da tega najprej tudi sama nisem vedela, ne znala, niti razumela in da sem se tega naučila z leti, ravno zaradi »problematičnih mulcev« in prav z njihovo pomočjo.  Neizmerno sem jih hvaležna za to izkušnjo. Bili so moji največji učitelji. Tisti, zaradi katerih sem  domov znova  in znova prinašala strokovne knjige. To je bilo še v tistih časih, ko Googla še nismo poznali in smo morali še hoditi v knjižnice.

Torej, niste le katera koli oseba, ki stoji pred razredom. Ne. Ti si učitelj. Vsak dan prideš v šolo dobro pripravljen, opremljen s celo zbirko strategij, da bo tvoje poučevanje pritegnilo vse učence. Prepričaj se v to svojo  supermoč! Ko so učenci angažirani, takrat Te poslušajo, so osredotočeni, so aktivni udeleženci v vsem, kar počnete kot razred … in zagotovo nimajo veliko časa, da bi postali moteči. Povzetek prakse Engaging Instruction to Increase Equity in Education ponuja primere načinov, kako lahko učence pritegnete.

  • Uporabite eksplicitna navodila – kadarkoli poučujete nekaj novega ali kadar dajete navodila za domače delo ali takrat, ko preverjate znanje – vedno dajte otrokom natančna navodila.
  • Omogočite vključevanje in sodelovanje vsem otrokom – ustvarite več priložnosti za individualno odgovarjanje na vprašanja, ali za podajanje odgovorov v paru ali v skupini – to aktivno vključevanje poveča verjetnost, da bodo učenci raje opravljali svoje zadolžitve in boljše sodelovali pri učenju. Torej, pripravite jih do pogovora! Naj bodo aktivni udeleženci v procesu učenja in ne  zgolj poslušalci.
  • Dajte otrokom čim več povratnih informacij, da so uspešni – kadar učenci sodelujejo in se odzovete s povratnimi informacijami – tako pozitivnimi kot konstruktivnimi – jim pokažete, da je za doseganje učnega cilja pomembno, da ste medsebojno povezani. Dobijo informacijo, da so pomemben partner pri učenju. Nenazadnje vsak od nas rad dobi (pozitivno) povratno informacijo o svojem delu. Osredotočite se na čim več pozitivnih povratnih informacij – to je še posebej pomembno za manj samozavestne ali manj aktivne otroke ali otroke, ki so še posebej občutljivi na kritiko.

Povezanost je pomemben segment vseh medsebojnih odnosov, še posebej pa je »biti povezan« pomembno v odnosu z otrokom, ki težje nadzira svoje vedenje. Ti otroci so žal (pre)pogosto deležni ne-sprejemanja s strani odraslih in bodo v toplem, varnem, povezanem odnosu z odraslo osebo bolj pripravljeni na sodelovanje. Morda boste ravno vi ednina oseba v njegovem življenju, s katero bo lahko razvil varen in zaupen odnos.

  • Tretja dobra praksa: Poskrbite, da se bodo učenci v vaši učilnici počutili dobrodošli

Vsi si želijo preživeti šolski čas v učilnici, ki je živahna, prijetna in varna. Vi in prostor, ki ga ustvarite, sta dva velika razloga, zaradi katerih so vaši učenci pripravljeni na učenje. Vem, na velikost učilnice in opremo nimate velikega vpliva. Pomembno vlogo pa igra tudi vzdušje v razredu. Na vzdušje pa imate kot učitelj zelo velik vpliv. Resnično upam, da se te odgovornosti zavedate.  Gre za vašo aktivno prisotnost – tudi od nje je odvisno, ali bodo učenci sproščeno delili svoje ideje z vami in se aktivno vključevali.

Eden hitrih in učinkovitih načinov za povečanje vaše aktivne prisotnosti je, da pozdravite učence na vratih. Raziskave kažejo, da pozitivno pozdravljanje učencev na vratih podaljša njihov čas za delo, zmanjša motnje in vzpostavi pozitivne odnose … in ti odnosi so ključnega pomena za ohranjanje in ponovno vzpostavitev miru v vaši učilnici. Torej, preden učenci sedejo na svoje sedeže, se jim nasmehnite, jih pokličite po imenu in vzpostavite očesni stik z njimi. Vem, to pozdravljanje vzame kakšno minutko več. A če pomislite, da s tem vzpostavite dober temelj za podajanje učne snovi, to ni proč vržen čas, kajne?

  • Četrta dobra praksa: Bodite poučni

Se hahljam – zagotovo ste najprej pomislili na poučevaje učne snovi. Tudi jaz sem, ko sem to prevajala. Ja, seveda, poučevati učno snov je itak vaše vsakodnevno delo, če ste zaposleni kot učitelj v šoli.

A  s tem, da bodite poučni nimam v mislih značilnosti srednjega veka, niti kemijskih spojin, ampak poučevanje razumevanja čustev in naših odzivov nanje.  Ja, seveda vem, da to ni v učnem načrtu za kemijo, a če nam to olajša poučevanje kemije, se splača kakšno uro v letu nameniti tudi tem pogovorom z učenci, kajne? Seveda to terja vaše dodatno delo, morda tudi vaše lastno učenje teh strategij, a se splača.

Ali želite vedeti, kako pri otroku še pospešiti,  da bo hitreje prešel iz faze vznemirjenosti v  izbruh?  (sarkaezm)

Tako, da mu rečete: »Daj, umiri se že.« (Roko na srce, to je najbolj pogosta strategija, ki se je v šoli  poslužimo, ko je kakšen učenec vznemirjen. Koliko pa uporabljate še drugih strategij za umirjanje vznemirjenega učenca? Aha, sem se spomnila še ene  pogoste – grožnje »če se takoj ne umiriš, te zapišem v e asistenta« ali pa pošljem k ravnatelju).

Največkrat smo usmerjeni v poučevanje učne snovi. Pozabljamo pa na čustveno – socialni razvoj  otrok v šoli. Takrat, ko je otrok, oz. ko so otroci umirjeni, je najboljši čas, da jih učimo strategij umirjanja. Skupaj z njimi raziščite, katera pričakovanja in odgovornosti imajo skupina  in učitelj do učenca,  ko se ta počuti razočarano ali razburjeno.

Skupaj z učenci pripravite plakat, kamor narišete tabelo »Ko se počutim vznemirjeno/frustrirano«, kamor vpišete: različne šolske situacije (prihod v šolo, vstopanje v učilnico, pouk celotnega razreda, delo v manjših skupinah, selitev v drugo učilnico, ocenjevanje znanja, odmor, malica, šolski izlet…  itd). Za vsako od teh šolskih situacij skupaj z učenci poiščite konkretna pričakovanja, kaj naj delajo in kako se naj vedejo, da bodo (1.) spoštljivi, (2.)  odgovorni in (3.) varni v vsaki od prej naštetih šolskih situacij.

Na primer:

Šolska situacija 1.Sem spoštljiv 2.Sem odgovoren 3.Skrbim za varnost
Prihod v šolo      
Vstopim v učilnico      
Menjava učilnice      
Malica v jedilnici      
Pouk      
Garderoba pred telovadnico      
Šport v telovadnici      
Šolski izlet      

 

Če boste otroke naučili teh strategij, ko so umirjeni in jih z njimi vadili, jih boste pripravili, da bodo drug za drugega skrbeli in prijazno opomnili vrstnika, kakšno vedenje se od njega pričakuje v določeni situaciji.

  • Peta dobra praksa: Bodite Zgled

Do sedaj sem večino pisala o vedenju otrok. Kaj pa mi, odrasli?

Resnica je, da se neželeno vedenje učencev pogosto stopnjuje zaradi tega, ker se nanje odzivamo odrasli tako, kot se. Še dobro se spomnim starejše učiteljice, ki je kadarkoli je le imela priložnost svojo slabo jutranjo voljo stresla na učenca, ki ga v resnici nikoli sploh ni učila. Bil je »problematičen« fant in to ji je dajalo »pravico«, da se strese nad njim in ga (po njenem) vzgaja, kadarkoli in kjerkoli, v smislu »spet ti«. Lahko si predstavljate njegovo reakcijo. Iz faze vznemirjenosti je bil takoj v izbruhu in potreboval je resnično zelo dolgo časa, da se je pomiril. Njegovo dis-regulacijo je sprožila dis-regulirana odrasla oseba.

Ko govorimo o de-eskalaciji, je za nas ključnega pomena, da se zavedamo pomena svojega vedenja in odzivanja.  Vem, da ni enostavno, se pa da. Lahko se naučimo, da ostanemo mirni, ko je učenec nemiren. To je tudi edina prava pot, da mu pomagamo do umiritve. To bi bil naš profesionalen odziv. Ostanemo mirni in spoštljivi in seveda postavimo mejo.

Aha, sedaj vas slišim, kako sprašujete, kako naj ostanete mirni?  

Naredite si svoj seznam strategij za zavedanje, kdaj se počutite razburjeni, in kako se znova umiriti. Kaj so vaši sprožilci? Omislite si svoj vizualni opomnik, ki ga lahko postavite nekam v svojo učilnico, da bo pritegnil vašo pozornost, ko se ne boste počutili mirni. Naj bo to kakšen pisan gumb, žoga, slika… , ki vas bo spomnila, da je za celotno situacijo zelo pomembno, da se umirite.

Naučite se strategij, ki vas pomirijo. In predvsem se zavedajte, da vas otroci opazujejo in se teh strategij učijo od vas. Včasih prihaja v skupinski dinamiki do paradoksalnih situacij, ko razburjen odrasli razburjeno prepričuje razburjenega otroka, da naj se ta vendarle že umiri.

Torej, na vrsti smo mi odrasli, da z zgledom, z lastnim osebnim zorenjem in z lastnim treningom pomagamo otrokom, ki slabše nadzirajo vedenje, k boljšemu vedenju. Za te otroke je to namreč izjemnega pomena. Vse raziskave kažejo, da vedenjsko »problematični« otroci dosegajo nižjo izobrazbeno raven. Torej, če se bomo mi naučili, kako ostati miren in v svojem miru podpreti otroka, ki slabše nadzira svoje vedenje, bomo s tem ne le pripomogli k bolj mirnemu šolskemu letu, temveč tudi pomembno vplivali na prihodnost takšnega otroka.

Torej, da na kratko povzamem: če natančno določite svoja pričakovanja, rutine in urnike, s tem ustvarite predvidljiv prostor, kjer vsi vedo, kaj storiti in kaj sledi. Znotraj tega predvidljivega prostora uporabite svoje supermoči, da bodo učenci aktivno vključeni in se bodo počutili dobrodošle od trenutka, ko vstopijo v učilnico, do trenutka, ko zazvoni konec šolske ure. Naučite svoje učence strategij, kako nadzirati svoje vedenje, ko se počutijo razočarani ali razburjeni, in poskrbite, da boste tudi sami uporabili svoje strategije za umirjenja sebe s pomočjo opomnikov. 

 

4. Kako ravnati z vedenjskimi izbruhi in čustvenimi zlomi?

 

Če želimo obvladovati otrokove izbruhe jih moramo razumeti. To ni tako enostavno, saj obstaja lahko veliko različnih vzrokov, kot so strah, jeza, frustracija, senzorna preobremenitev itd. Pomembno je tudi razumeti, da je otrokov nemir reakcija na situacijo, ki je ne more obvladati tako, kot bi jo odrasli. Otrok ne zna povedati, kako se počuti, ne zna argumentirano sodelovati v pogajanjih z nami. Preprosto ga samo preplavijo čustva, običajno na zelo dramatičen način: kriči, brca, pljuva, zmerja, udarja (po steni, po starših itd). To je njegovo vedenje, na katerega se zanese, saj mu včasih to vedenje prinese to, kar želi. To ne pomeni, da so ti izpadi zavestni in načrtovani. So pa zagotovo naučen odziv.

Torej, naš cilj mora biti, da otroka tega vedenja »od-naučimo« in ga naučimo novega vedenja, bolj zrelih načinov reševanja težavnih situacij, kot je sklepanje kompromisov ali izpolnjevanja pričakovanj staršev v zameno za neko pozitivno nagrado.

I. Naredite oceno stanja

Najprej potrebujete jasno sliko, kaj sproži vedenjski izbruh pri vašem otroku. Pred sabo pa ne smemo imeti samo izbruha, ampak potrebujemo širšo sliko. To pomeni, da se osredotočimo najprej na to, kaj se je dogajalo, zgodilo tik pred izbruhom, med njim in potem. Včasih nam ta podroben pregled razkrije primarne vzroke za to vedenje, na  primer kakšno travmatično izkušnjo, zlorabo, anksioznost, ADHD, težave pri učenju ipd. Če ima otrok te izbruhe po obdobju, ko pri vrstnikih že prenehajo, so izraz stiske. Večina otrok, ki ima pogosto vedenjske izbruhe počne to v zelo predvidljivih situacijah (med pisanjem domače naloge, ali v času, ko je treba v posteljo, ali ko morajo prekiniti igro…). Običajno se sprožilci ponavljajo.

II. Bodite pozorni na »naučeno vedenje«

Zaradi stiske staršev, ko pride do otrokovega izbruha v javnosti, včasih starši otroku popustijo. Seveda se takrat ne zavedajo, da s svojo reakcijo dobesedno učijo otroka neustreznega vedenja. Tega vedenja se učijo tudi, če starši le kdaj pa kdaj popustijo otrokovemu izsiljevanju. Torej bodo otroci s tem vedenjem nadaljevali tako dolgo, da bodo dobili, kar želijo.

Pomembno je ugotoviti, ali lahko katere od sprožilcev tega vedenja odstranimo (na primer otrok burno reagira, če gremo v knjižnico).  Morda nekaj časa z njim ne hodimo v knjižnico in poskusimo znova čez nekaj časa in se med tem opremimo z drugimi strategijami. Ali pa pričnemo z njim hoditi v drugo knjižnico itd.

Predvidevanje teh sprožilcev je zelo pomembno. Tako lahko pripravimo drugačno situacijo, ki ne pripelje do izbruha. Na primer, če vemo, da ima otrok vedno izbruh pri matematični nalogi, potem se z učiteljem pogovorimo, da v začetku ni domačih nalog iz matematike, ali so v drugačni obliki, ali v manjšem obsegu itd. Lahko se tudi pripravimo na drugačno izvajaje matematične domače naloge – pripravimo prigrizke,  načrtujemo zanimive odmore, jo izvajamo v kakšnem drugem okolju ipd.

Prav tako moramo narediti analizo, ali so naša pričakovanja glede otrokovega vedenja razvojno primerna- preverimo ali upoštevamo otrokovo starost ali razvojno stopnjo.

Pomembno je, da starši razumete in sprejmete, da začasno umikanje sprožilnim situacijam ni vaša »predaja« in otrokova  »zmaga«. Gre za ločevanje neželenega odziva v določenih situacijah od drugih  zahtev staršev. Starši boste tako imeli možnost postavljati zahteve na drugih področjih, v drugih situacijah in jih tudi izvršiti. Če ste nenehno v konfliktu z otrokom, otrok postane še bolj uporen in postopoma ima vedno več izbruhov. In drugič, z zmanjšanjem verjetnosti, da pride do otrokovega izbruha jemljete otroku tudi priložnost za okrepitev tega neustreznega odziva. Ko otrok nima izbruhov, se nauči bolj zrelo obravnavati potrebe, želje in spremembe, učenje tega pa samo krepi ustrezne odzive.

Manj izbruhov sedaj, pomeni manj izbruhov kasneje.

III. Odzivanje na izbruhe

Ko pride do izbruhov, (neustrezen) odziv staršev ali skrbnikov vpliva na verjetnost, da se bo (neželeno) vedenje ponovilo. Obstaja več specifičnih protokolov, ki staršem pomagajo pri doslednem odzivanju na načine, ki bodo kasneje zmanjšali izbruhe.

Obstajajo terapije, s pomočjo katerih lahko izboljšate interakcijo z otrokom. V Zavodu CPOS v Žalcu izvajamo Floortime, s pomočjo katerega učimo starše, kako »rokovati« z njihovim otrokom. Javni sistem pa ponuja odlično šolo za starše imenovano Neverjetna leta.

Pomembno je, da starši zaupajo paradigmi, da se bo neprimerno vedenje prenehalo, če se bodo izognili skušnjavi, da bi otroku dali tisto, kar hoče in to izsili z izbruhom. Za izbruhe, ki niso nevarni, je najboljša strategija ignorirati to vedenje, umakniti vso pozornost staršev, saj celo negativna pozornost, kot je grajanje ali poskus prepričati otroka, da preneha, pozitivno okrepi otrokovo (neželeno) vedenje. Namenite več pozornosti tistemu vedenju, za katerega želite, da si ga otrok večkrat izbere (poišče kompromis, se ne razjezi, se umakne ipd).

Ne poskušajte se z otrokom pogovarjati o izbruhu, dokler ni povsem miren. Naučite sebe in otroka, da se pogovarjata o težkih situacijah, ko sta oba popolnoma mirna. Morda se boste morali naučiti tehnik za reševanje težav in jih korak za korakom razčleniti, da bodo razumljive tudi otroku.

IV. Modeliranje mirnega vedenja

Dr. Dickstein pravi, da bi si tudi starši morali vzeti odmor. Kajti, ko ste resnično jezni, se morate nekako izvleči iz te težke situacije. Ko ste zares razburjeni, ne morete rešiti problema, saj vam takrat IQ pade približno za 30 odstotkov.

Glede pričakovanj do otroka in njegovega vedenja morate biti zelo mirni in jasni. Ni dovolj, če otroku rečete »danes se moraš lepo obnašati«.  Otrok potrebuje bolj konkretno navodilp, kot na primer »Med kosilom moraš sedeti, roke imaš pri sebi in govoriš samo lepe in prijazne besede!« To je konkretno navodilo, ki ga otrok razume. Ve, kaj mora narediti, starši pa vedo, kaj morajo opaziti, pohvaliti ali nagraditi.

Skupaj z otrokom se naučite nekaj strategij za umirjanje, kot na primer dihanje, da se sprostite. Težko ste jezni in mirni hkrati. Obstaja veliko različnih tehnik, vendar dihanje imate vedno »pri roki«.  Na spletu je veliko prispevkov, ki učijo sprostitvenega dihanja (tudi za otroke).5. Uporaba različnih strategij za umirjanje

Obstajajo različne strategije za umiranje razburjenega otroka. Ni nujno, da so prav vse primerne v vsaki situaciji in za vsakega otroka. Dobro je, da vse te tehnike preizkusite skupaj z otrokom v njegovi mirni fazi. Tukaj je zbranih nekaj strategij, ki jih lahko preizkušate, kako delujejo na vašega otroka v posameznih situacijah (povzeto po Heather Greutman, Growing Hands-On Kids):

  • Štetje do 10.
  • Različne tehnike sprostitvenega dihanja.
  • Branje knjige (otroku lahko berete vi ali pa on vam ali on sam sebi) – nekatere otroke umik h knjigi umirja.
  • Barvanje ali risanje (obstaja več tehnik terapevtskega risanja, lahko pa otroku samo ponudite likovne materiale, ki jih ima rad).
  • Pihanje mehurčkov.
  • Pitje vode je dobra preusmeritev, poleg tega pa popita voda pomaga pri zmanjševanju stresa.
  • Stiskanje mehkih igrač ali »težkih igrač« (mehke igrače napolnjene z mivko).
  • Sprehod (izberemo, če je otrok še dovolj miren, da je z njim varno hoditi zunaj, sicer ga raje odsvetujem, saj je razburjenega otroka lažje obvladovati v omejenem okolju).
  • Poslušanje glasbe (po otrokovem izboru ali glasbe za umirjanje).
  • Guganje (če nimate pri roki gugalnice, lahko sedimo na stolu in otroka vzamemo v naročje ali na kolena in se z njim v počasnem mirnem ritmu zibamo. Če imamo dodatno pomoč, lahko damo otroka v odejo in ga zibamo v odeji).
  • Miren pogovor (ko je otrok v takšni fazi, da je pogovor mogoč – nikar se ne pogovarjajte z njim, ko je že ali je še zelo razburjen).
  • Žvečilni gumi (sama te strategije ne uporabljam, ker se mi zdi uporaba žvečilnega gumija precej nevarna reč, še posebej če je otrok vznemirjen – za otroka, ki ga dejansko pomiri, da ima nekaj v ustih, svetujem uporabo raznih silikonskih žvečil – kupite na spletu).
  • Pozitivne besede, besede hvaležnosti (izgovarja otroka li izgovarjata skupaj, ko je to zmožen, ali pa vi izgovarjate pozitivne besede o otroku).
  • Skakanje čez kolebnico.
  • Igranje s plastelinom, glino, testom…
  • Umik na mirno mesto (lahko damo čez mizo eno veliko odejo in ustvarimo umaknjen, temen prostor, lahko se umaknemo z otrokom v drug prostor – umik ne pomeni, da otroka samega zapremo v njegovo sobo).

Dobro je, da te strategije natrenirate skupaj z otrokom, ko sta oba mirna. Kadar pride do sprožilca in se prične vedenje spreminjati, pa čim prej uporabite te že naučene strategije (že v fazi vznemirjenja in v fazi naraščanja).

Ko je otrok že zelo razburjen, mu morda lahko pomagajo proprioceptivne aktivnosti. Svetujem, da prav tako v mirni fazi raziščete, katere proprioceptivne aktivnosti pomagajo otroku, da se umiri. Nekaj idej:

  • Obtežitev otroka (s težkimi igračami, blazinami, težko odejo).
  • Proprioceptivna vreča, ki otroka stisne.
  • Masaža z močnimi pritiski.
  • Vesa na drugu (lahko ga imate med vrati).
  • Vlečenje vrvi.
  • Potiskanje (težkih predmetov, stene ipd).
  • Rakova hoja.
  • Vaja plank za starejše učence.
  • Umivanje oken, čiščenje table ipd.
  • Boksanje v boksarsko vrečo …

Lahko se zgodi, da določeno aktivnost otrok enkrat sprejme, drugič ne. Zato je dobro, da si pripravite seznam teh aktivnosti ali kartice s slikami in opisi in si otrok iz košarice sam izbere, katero strategijo bo izbral.

Dejavnosti, kot so dihalne vaje, (pre)usmerjanje pozornosti, meditacija in druge sprostitvene tehnike, lahko prav tako pomagajo otroku, da se počuti, da bolje obvladuje situacijo. Poleg tega lahko te dejavnosti pomagajo izboljšati otrokovo razpoloženje in so učinkovit način za ublažitev izpadov in jeze.

 

5. Zaključek

Te vrste dejavnosti za umirjanje so  lahko koristne za otroke, ki se morda spopadajo s tesnobo, s travmo, z napetostjo ali so razburjeni zaradi spremembe okolja ali prehajanja med aktivnostmi. Vse te strategije lahko uporabite doma, v šoli in celo na prostem ali v različnih drugih socialnih situacijah.

Pomembno pa je še eno zavedanje, kadar otrok govori grde besede, v resnici ne misli tako – so samo njegov filter za sproščanje jeze. Lahko gre tudi  za manipulacijo in izsiljevanje, da bi prišel do želenega cilja. Manj, kot boste osebno jemali te žaljivke, bolj boste lahko ostali mirni. Ko se boste kasneje z njim pogovorili o tem vedenju, seveda postavite tudi mejo, da tega ne dopuščate. Razložite mu, da besede kljub temu, da ne misli tako, prizadenejo tistega, ki so mu namenjene. Včasih pa bolj od tega deluje popolna ignoranca teh besed. Bolj kot otrok vidi, da vas z njimi prizadene, bolj jih bo v napadu jeze uporabil.

Svetujem, da beležite vsa neželena vedenja, ob tem pa bodite pozorni, kaj se je zgodilo pred izbruhom, da lažje identificirate sprožilce. Pav tako je pomembno beležiti, katero strategijo ste ob izbruhu uporabili in kako se je otrok nanjo odzval.

Na ta način boste bolje obvladovali otrokov vedenje, postalo bo bolj predvidljivo, vi pa boste veliko bolj pripravljeni na izbruhe. To seveda ne pomeni, da lahko načrtujete vse sprožilce in preprečite vse izbruhe.  Vendar pa boste bolj mirni in počutili se boste bolj samozavestni, ko bo do izbruha prišlo. S pravočasno uporabo ustreznih strategij bosta oba z otrokom imela več možnosti, da se neželeno vedenje prej zaključi in da se postopoma zmanjša.

Zapisala, prevedla in priredila, Sabina Korošec Zavšek, prof. def.

Viri:

 

Za starše izvajamo izobraževanje v obliki coachinga, k iga obiskujejo skupaj s svojim otrokom. Pripravili pa smo tudi izobraževalne programe za pedagoške delavce, kjer lahko izveste še več.

Tukaj lahko najdete informacije, kaj smo za vas pripravili v šolskem letu 2023 / 2024: 

Pin It on Pinterest

Share This